Signal na mobitelu mi je pokazal, da sem prejela sporočilo. 1919 me obvešča, da me v neki trgovini čaka 50% popust…po zadnj modi…samo še nekaj dni…pohitite…do prodaje zalog…

Še preden sem prebrala je zazvonil telefon. In’s na tej strani, radi bi govorili z nekom ( čakaj no, kako že gre aha… ), ki je starejši od 18 let in mlajši od 65 in je nekadilec in je imel zadnji rojstni dan…bla, bla…halo? Je kdo tam?

Haaa, kaj bi radi, …joj samo ne mi ponavljat prosim te, kako ti je že ime. Zakaj pa želite ravno takšno bitje?

Ja, veste delamo statistiko o…(  kajtijazvemčem ) in bi radi govorili s tako osebo…halo?

 Čakajte, nekdo mi zvoni po domofonu, ne morem se več pogovarjat z vami…

…halo gospa, a lahko še kdaj pokličem?

Ne, nikar ne kliči  več…saj niti ne kapiram kaj hočeš.

Ja, ja, želite?

Tip pred domofonom spodaj: iščem osebo, po imenu… aha vi ste…vi ste lani kupili knjigo pri nas…pa morate letos spet…

Kaj sem..kupila?

Knjigo ste kupili, na pogodbi piše…da ste dolžni letos kupiti, v vrednosti nad 28 evrov, če ne, plačate 18 evrov odstopne izjave plus davek…to znese…mi odprete..vzel vam bom samo minutko…

Poslušajte, olje se mi žge…ribe že smrdijo…moram kuhat…dobro pridite, ampak ne kupim nič in tudi vas ne bom dolgo poslušala niti gledala.

Pred vrati se pojavi ogromen dec, čez rame metertrideset cca, spomni me na očetovega prijatelja, ki je v decovih letih gradil bunkerje za Gadafija, hmmm on pa knjige prodajčka…

Dober dan… sva midva govorila… se mu razleze v nasmešek, ter iskrica v očeh, saj ni mislil, da mu bo takšen komad odprl vrata ( pa še pomankljivo oblečena, pa da seveda saj je vroče…)

Poslušajte, karseda na kratko, ker res nimam časa…da da vstopite…oh mi že zvoni mobitel… a ti si, seveda te bom peljala v Maribor na razprodajo, saj veš da sem obljubila…a če bom jaz kaj kupila…ne ne še ne vem, mogoče, da vem da bi rabila, ampak,…poslušaj nimam časa, a če je kdo pri meni, seveda je velik razbacan dec, si me ravno ogleduje in se mi nasmiha, jaz trapa pa s teboj zgubljam čas..adijo, kaj ni res, če pa ti povem dec stoji pred menoj in posluša tvoje bedarije, kako rabiš sandale, pa špegle, pa parfum…če pa ne verjameš pa adijo.

Kaj, vam ni verjela, da imate moškega pri sebi?

Ne, ni. Ona verjame, samo lastnim ugotovitvam…joj, olje…čakajte moram prezračiti, da ugasnila sem plin, ne no bom sedaj…a gasilni aparat.?..ne bom kar s krpo…umaknite se za božjo voljo, saj ni prvič…da sem skoraj kuhinjo zažgala, to se rešuje samo s pokrovko…ok, da vidim kako se lahko sedaj vas znebim…

Sedite in mi zatežite še vi, prosim, prosim, sem ravno pravšnje volje…

Ko, me je opulil  za 35 evrov za otroške knjigice, seveda za nečakinjo, ona je stara komaj leto in pol in ima le dve knjigici, pa še te sem ji jaz kupila…prosim zaprite vrata za seboj…a ob letu spet pridete, da da če bom še tu…če bom imela denar…če se ne bom kar odselila, da me nihče ne najde…

Imaš novo pošto, me opozori outlook express…ponujamo vam, samo še danes po 40%…NA POMOOOOČ…

Je res, ravnica da zdraviš?

Nekje sem prebrala, da nekateri psihologi trdijo, da ravnica zdravi. Da njene širjave, ki se za obzorjem nadaljujejo v  še eno ogromno ravnico,  vse tja do Rusije, ozdravijo bolnega duha.

 Kaj niso ravno tam najsilnejše vojske izgubile svoje bitke? V največji norosti so končale svoja življenja. Kaj jih niso ravno tisti ledeni vetrovi v dolgih, neskončnih zimah pokončali? Tiste seveda, katere ni dosegla nasprotnikova roka.

Napoleonovi vojaki so se primrznili na tla in tako onesposobljeni, da se še kdajkoli dvignejo, končali svoja bojevniška življenja. Ostali so se kot kakšne kreature  blodno pomikali skozi ravnico, oblečeni v najbolj ponesrečene cunje, samo da jih  ne bi zeblo. Vse, kar jim je prišlo pod roke so  navlekli nase. Videl si žensko obleko iz brokata na trpečem hrbtu strtega vojaka. Njegov sotrpin si je nadel klovnovski kostum v kričečih mavričnih barvah, medtem ko je njegov prijatelj oblekel več slojev ženskih ogrinjal,  s pavjim perjem. Spet drugi je v fraku, kot vran in cilindrom, kot pogrebnik žalostno obležal za vekomaj.

Kakor zombiji, so se nemški vojaki umikali z bojišč na vzhodni fronti.  Ali nismo ravno tam nekateri izgubili svoje prednike? Ranjen, bolan, izčrpan lačen ni potreboval rablja, rabelj mu je bila zima v ravnici.

Koliko srhljivih bajk smo poslušali otroci, ko so tatari in kozaki lovili dekleta po ravnici in jih ulovili, ker se niso imela kam skriti? Še danes srečujem ljudi, katere fizonomija je popolnoma drugačna od slovanske ali srednjeevropske. Njihove oči so postrani vsajene, njihove veke so skoraj brez trepalnic. Čelo imajo širše in nižje, njih kretnje so okorne, v nasprotju z eleganco. Čeljusti imajo močne in polne čvrstih belih zob, kot da so še nedavno tega žvečile žilavo,  surovo meso. Postava, ki je sposobna dolge hoje ali ježe.

Kot otrok sem včasih živela v Panonski nižini in sem preko strnišč zrla v daljavo.Brala sem bajke, kako so tatari jezdili na pol ukročenih konjih. Da jim tovor  ne bi preveč opletal, so le tega čvrsto vezali ob bok živali, meso, ki je bilo še surovo, so preprosto stlačili pod sedlo, da se ne bi pokvarilo,  ga nasolili in začinili  s čudovitimi zelišči, ki so rasla po stepah. Tako je nastal tatarski biftek.

Sleherni tatar ali kozak je jezdil, kot da je rojen na konju. Puščicam in metkom so se znali izogniti, tako da so se zleknili ob bok konju in tako zakrinkani  zdirjali mimo.

V ravnici, kjer si Lainščkovi junaki želijo imeti kolo, da bi lahko hitro prišli na  cilj.  Še  med vojnama, ga je  zmogel  imeti samo župnik ali pa poštar? V tisti ravnici, kateri so se poti tako križale, da pisateljevi junaki niso znali najti prave smeri. Tako so čakali noč, da bi jim zvezde pokazale pot, če le ni bilo oblačno.

Mislila sem, da zdravijo zeleni grički, kateri se ob večerih zasvetijo v vseh cerkvenih lučeh? Ob njihovih vznožjih pa se razprostirajo pašniki in polja. Ne zdravijo pogledi na trto na gričku? Grički, ki  imajo svojo sončno in senčno stran?

In ko tako razmišljam, je možno  da zdravi  narava, katere smo pač vajeni?  Tista, v kateri smo rojeni? Narava v vseh letnih časih. Tudi huda zima, če le imaš topel dom in v njem zapeček.

Tudi ravnica, po kateri zaveje severovzhodnik, katerega je moja babica imenovala “rus.” “Rus”, ki ti prepiha vsako, še tako debelo obleko in prešteje vse kosti v tvojem telesu.

Mogoče, pa so mislili, da zdravi vsak občutek varnosti in domačnosti, ne glede  ali je to ravnica ali gore, morje ali grički, samo da ti je pri srcu.

Ravnica, je res da zdraviš bolnega duha? 

 Veduta

Ker dali so godcem za viže drobiž,

letele so note kot škorci vsevkriž,

nato pa otrple kot zunaj snežinke

so tihe posedle med maske in krinke.

Obstali so godci na pragu hotela,

ciganska jih duša je malo bolela,

nato pa iz mraka kot ptič iz strašila

se pesem prevzetna je zopet izvila.

Igrali  še dolgo na drugem so bregu,

plesoče stopinje ostale so v snegu.

                       Feri Lainšček